štorije po istrijanski

da se ne zatare istijanska besida

RSS 2.0

Jariči plešu

Tribe škrbiti. Za soju fameju najprvo. Poklje za istrijansku besidu. Ki čete kapiti kad dojdeš star i trubast? Kako intrada?  – češ pitati nuke – ma ne budeš čuja nič. Sfrigaj mi jedan kus od jariča – češ pitati u domu – ma una šinjora tamo te ne bude kapila (forši je zgora, bi ga vrag).

Tribe tenditi. Kampanju i blago. Da ne bi pošlo ča u bared, bogočuvaj! Šiči gražu kaj munjen, svuderi di je vidiš! Sijati trukinju, to vajka rabi mati u hiži – ča češ delati cilu zimu sprid špahora nego mrviti trukinju? Dva najdeblja klasunca bi se stilo čuvati za kad ubijemo – če rabiti! Za jariče na rabi niš.

Tribe šparati. Svaki dinar. I tajiti di hi držiš, a ne da ti hi nuki poberu za tabak. U butigu ne rabi hoditi – kruh se more umisiti i doma, paštini su za une bogate a pašareta se kupuje samo kad su svati. Ne budeš ne lačan, ter imaš jariče u štali.

Tribe delati. Počivati čemo na cimitru. Si zvora uni urat tamo? A pasati s tanjuračon ki če? Poklje anke poberi grote, da bude lipo, rabašpanja ne more resti na grden. Ča če jarenje jisti po zimi?

Tribe, tribe, tribe… Bi rabilo… Bi se stilo… Čuda tega. Ma ja to niš ne delan. Samo se siden zdol murve i zapren voči. Vitar me gladi po licu, a jariči plešu po kopištu…

Categories: Štorije

Barba

7 Responses to “Jariči plešu”


Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *